Tiramisu
Tiramisu je po vsem svetu priljubljena italijanska sladica. (Foto: iStock)

1. Tiramisu

Tiramisu (recepti TUKAJ) morda ni najstarejša, je pa gotovo najbolj znana italijanska sladica, priljubljena po domala vsem svetu. Čeprav naj bi prvi tiramisu po eni od legend pripravili že v 18. stoletju za toskanskega vojvodo Cosima III. Medičejskega, po drugi pa naj bi izviral iz Torina sredi 19. stoletja za prvega italijanskega premierja Cavourja, naj bi se ta sladka pregreha s kremo iz maskarponeja in rumenjakov ter piškotov, namočenih v kavo, posuta s kakavom v prahu, v današnji podobi rodila šele v 20. stoletju. Se pa v zadnjih letih bije hud boj med Benečani in Furlani, kdo je danes svetovno znani tiramisu pripravil prvi.

Benečani trdijo, da je rojstni kraj tiramisuja restavracija Alle Beccherie v Trevisu, v kateri pravijo, da se je sladice v 70. letih domislila takratna lastnica. Medtem Carminantonio Iannaccone trdi, da je prav on izumitelj tiramisuja, ki naj bi ga konec 60. let prvič naredil v svoji restavraciji v Trevisu. Še ena treviška restavracija, El Toula, medtem trdi, da so se tiramisuja spomnili še desetletje ali dve pred preostalimi in da je bil velik hit pri strankah bližnjega bordela, ki so po obisku potrebovali okrepčilo. Furlani na vse to odgovarjajo, da so pri njih tiramisu jedli že v 50. letih. Po njihovem naj bi obstajala dva vira, iz katerih se je oblikoval tiramisu. Zgodnejši je kupa Tirime Su iz lokala Vetturino v Pierisu, ki je bila zelo drugačna od današnjega tiramisuja. Drugi vir je hotel Roma v Tolmeču, kjer naj bi se po njihovem prepričanju zanesljivo rodil pravi tiramisu z masccarponejem in savojskimi piškoti.

No, sladkosnedom po vsem svetu je povsem vseeno, ali prihaja iz Benečije ali Furlanije, bolj pomembno je, da ga je mogoče pripraviti na praktično tisoč in en način in da tako rekoč vsako eksperimentiranje s to sladico uspe. Tudi zato je tiramisu tako zelo priljubljena sladica, za katero ima vsak kulinarični navdušenec svoj »najboljši« recept. Naši najljubši so (klikni na jed za recept):
♦ Jabolčni tiramisu
♦ Nokturni tiramisu
♦ Tiramisu v kozarcu
♦ Tiramisu s kremo brez jajc
♦ Tiramisu s kremnim likerjem
♦ Tiramisu torta s palačinkami
♦ Tiramisu rulada
♦ Tiramisu z malinami

Sacher torta
Sacher torta je sinonim mesta Dunaj. (Foto: Shutterstock)

2. Sacher torta

Ko obiščete Dunaj, morate poskusiti dve stvari: najprej tradicionalen dunajski zrezek (njegovo zgodbo si lahko preberete TUKAJ!) nato pa še njihovo božansko sladico: Sacher torto (recept TUKAJ). Začetki tega svetovno znanega in izjemno priljubljenega deserta segajo v davno leto 1832, ko naj bi knez Metternich svoji dvorni kuhinji naročil, da zanj in njegove elitne goste pripravi sladico, ki je nihče ne bo mogel zavrniti. Ker pa je glavni kuhar ravno takrat zbolel, je odgovornost za pripravo edinstvene sladice prevzel njegov vajenec, komaj 16-letni Franz Sacher.

Gostje so bili navdušeni tako nad izvedbo, kot tudi nad okusom torte, ki so ji po izumitelju nadeli ime Sacher torta. Očetovo delo je pozneje dopolnil sin Eduardo, ki je receptu dodal čokoladen preliv in domačo marelično marmelado. Rojena je bila slastna čokoladna torta s sočnim polnilom, ki danes velja za sinonim mesta Dunaj in Avstrije nasploh. Čeprav je originalna Sacher torta skrbno varovana skrivnost hotela Sacher, ki si je pravico do uporabe naziva “original” izboril leta 1953, lahko z nekaj domišljije in iznajdljivosti pripravite vrhunsko čokoladno sladico, ki se bo kar stopila v ustih.

Torta Pavlova
Torta in elegantna torta Pavlova je prava paša za oči. (Foto: Profimedia)

3. Torta Pavlova

Velja za priljubljen božični desert v državah južne poloble, kjer novoletne počitnice preživljajo v poletni vročini. Še posebej so nad njo navdušeni v Avstraliji in na Novi Zelandiji, kjer se že več desetletij prerekajo o tem, kdo jo je pripravil prvi. Kdo ima prav in kdo ne? Na koncu to v bistvu niti ni pomembno. Torta Pavlova je pomemben del nacionalne kuhinje tako Avstralije, kot tudi Nove Zelandije, Anna Pavlova, po kateri je sladica dobila ime, pa je nesporno ena najbolj slavnih in vplivnih baletnih plesalk svojega časa. Več o zgodbi torte Pavlove si lahko preberete TUKAJ!

Krhka in elegantna torta Pavlova je sestavljena iz podlage, narejene iz sladkanega posušenega snega beljakov, prelita s smetano in obložena s svežim sadjem. V Avstraliji ji pravijo tudi sveža sadna pita z beljakovo skorjico. Danes poznamo na tisoče različic torte Pavlove – tako za različnimi oblikami osnov kot z različnimi vrstami nadeva oziroma sadnega dela. Med najbolj priljubljenimi so:
♦ Torta Pavlova z jagodami
♦ Torta Pavlova s češnjami in čokolado
♦ Torta Pavlova z bananami in karamelno omako
♦ Torta Pavlova s čokolado
♦ Mini Pavlova s poširano hruško
♦ Mini Pavlova

Baklava z mandlji in pistacijo
Baklava velja za najbolj priljubljeno sladico na Balkanu. (Foto: iStockphoto)

4. Baklava

Najsi bo turška, grška ali bosanska, baklava je nedvomno prava izbira za vse, ki prisegajo na izjemno sladke sladice. Prvotno naj bi baklava sicer izvirala iz Asirije, glavnega semitskega kraljestva ali imperija na starodavnem Bližnjem vzhodu ob reki Tigris, ki je obstajala v raznih oblikah v obdobju približno devetnajst stoletij od okoli 2500 pr. n. št. do 605 pr. n. št., prvotno pa je bila kolonija Babiloncev. Zanjo je značilna izredna raznolikost, ki je posledica geografskih značilnosti in vplivov Azije, Srednjega Vzhoda, Mediterana in Balkana. Pozneje naj bi bila razširjena po celotnem območju Otomanskega imperija, ki je zajemal tudi velik del nekdanje Jugoslavije, zato jo imajo mnogi za balkansko sladico

Baklava velja za najbolj priljubljeno sladico na Balkanu, ki ne sme manjkati na nobeni zabavi, ima pa tudi svoj mednarodni dan – 17. november. Tradicionalno se pripravi iz vsaj 5-10 plasti vlečnega testa, med katere namažete stopljeno maslo in mešanico zmetih oreščkov, jajc in moke. Pred peko z zelo ostrim nožem baklavo v pekaču razrežete na majhne kvadrate ali rombe, da bo sladica bolj vpila maslo in sladko bodo ter dala pristnejši okus. Razrezano baklavo tik preden jo daste v pekač, prelijete z ostankom stopljenega masla in pečete približno uro in pol. Nato jo še vročo prelijete s sladkornim sirupom ter za vsaj en dan postavite v hladen prostor, da se ohladi in se testo prepoji s sladkobo. Nekaj najbolj znanih receptov za baklavo:
♦ Baklava z mandlji in pistacijo
♦ Baklava z maskarponejevo kremo in sadnim pirejem
♦ Tradicionalna baklava

Ameriška pita 2
Jabolčna pita je sinonim za ameriški način življenja. (Foto: iStockphoto)

5. Jabolčna pita

Ameriška jabolčna pita oziroma 'Apple pie' je za Američane to, kar so za nas gibanica, štruklji in žlikrofi. Pa čeprav v bistvu sploh ne izvira iz Združenih držav Amerike, temveč so jo davnega leta 1381 iznašli Angleži. A četudi recept izvira iz Anglije, jabolka pa iz Srednjega Vzhoda, in čeprav kakšno izmed njenih različic poznajo skoraj po vsem svetu, ima jabolčna pita med Američani prav poseben status –predstavlja sinonim za ameriški način življenja.

Razlogov za globalno priljubljenost jabolčne pite je več: jabolka so na voljo skorajda po vsem svetu, testo za pito je pripravljeno hitro in enostavno, okus končnega izdelka, ki praktično vedno uspe, pa je naravnost božanski. Do danes je jabolčna poslastica dobila marsikatero sladko in slano različico. Variant je ogromno, vsem pa je skupno to, da je testa zelo, zelo malo in da so odišavljene vsaj s cimetom.

Jabolčna pita
Osnova jabolčne pite je masleno krhko testo. (Foto: Profimedia)

Klasična jabolčna pita je sestavljena iz krhkega testa, ki ima izrazito maslen okus, ter jabolčnega nadeva. Krhko testo je podlaga nadevu, prav tako pa je nadev z njim pogosto tudi pokrit – pokrov je lahko cel, ali pa iz medsebojno prepletenih trakov krhkega testa, ki spominjajo na čipko ali košarico in dajejo piti precej slavnosten videz. Jabolčna pita se lahko postreže še topla ali hladna. Včasih so ji priložili košček aromatičnega sira, predvsem čedarja, danes pa imamo na krožniku poleg rezine pite raje vaniljin sladoled, stepeno sladko smetano ali angleško kremo, ki jo naredimo iz mleka, smetane in rumenjaka. Če pa komu jabolka niso najbolj ljub nadev, lahko pripravi tudi katero od spodnjih pit:
♦ Marelična pita z mandlji
♦ Limetina pita
♦ Limonina pita s sadjem
♦ Čokoladna pita s smetano
♦ Lešnikova pita
♦ Breskova pita
♦ Pita z vanilijevim pudingom in slivami
♦ Banoffee pita

Gulab jamun
Gulab jamun je ena izmed najbolj priljubljenih indijskih sladic. (Foto: Profimedia)

6. Gulab jamun (pečene mlečne kroglice v sladkem sirupu)

Gulab jamun je ena izmed najbolj priljubljenih indijskih sladic, ki bi jo najlažje opisali kot mini krofe, ki so pomočeni v sladki sirup. Izhaja iz severne Indije, priljubljena pa je tudi v Nepalu (kjer jo imenujejo lal mohan), Pakistanu,  Bangladešu (kjer nosi ime gulab jam) in Mjanmaru. Poznajo jo tudi na Mavriciusu, Fidžiju, v južni in vzhodni Afriki ter na Karibih. Gre za tradicionalno indijsko sladico, ki jo vedno postrežejo ob posebnih praznikih in praznovanjih.

Ta tradicionalna sladica naj bi v Indijo prišla s turškimi vdori iz srednje Azije. Ena izmed teorij pravi, da je gulab jamun prvi pripravil Mughal, osebni kuhar cesarja Šaha Jahana. Beseda 'gulab' izhaja iz perzijske besede 'gol' in pomeni 'cvet', 'ab' pa pomeni 'voda' – skupaj gre torej za sirup iz vrtnic, v katerega so kroglice prvotno namakali. 'Jamun' ali 'jaman' pa je starodavna indijska beseda za sadež, podoben črni slivi, ki je podobno velik kot gulab jamun.

Gulab jamun je pripravljen iz mleka v prahu, moke, jogurta in razredčenega masla z aromami. Iz teh sestavin zamesite testo, naredite majhne kroglice in jih globoko ocvrete v maslu, imenovanem ghee. Nato jih še vroče namočite v sladki sirup za nekaj ur (najbolje čez noč), tik pred serviranjem pa posujete z zdrobljenimi oreščki. Okus sirupa ima v večini primerov močan indijski pridih in je odvisen od tega, v katerem delu države ga pripravijo. Nekatera območja so nagnjena k vodi iz vrtnic, druga k žafranu ali citrusom.

Poleg gulab jamuna je Indija znana še po naslednjih jedeh:
♦ Piščanec tikka masala
♦ Indijski mlečni riž
♦ Kumarična raita
♦ Piščančji curry
♦ Čebulni bhaji
♦ Jagenčja korma
♦ Garam masala

Mochi
Mochi so lepljive japonske riževe kroglice. (Foto: iStockphoto)

7. Japonski mochi

Mochi (餅) so tradicionalne sladice, narejene iz posebne vrste japonskega lepljivega riža imenovanega mochigome (糯米). Po japonski tradiciji je šlo za rižev kolač, ki je simboliziral srečo in blaginjo, zato so ga izdelovali le okrog japonskega novega leta. Dandanes lahko mocha preizkusimo na vsakem koraku preko celotnega leta.

Postopek izdelovanja se imenuje močicuki, za pripravo pa potrebujejo lepljivo riževo moko, sladkor, kokosovo mleko in druge dodatke. Na pari pripravljen riž zgnetejo z ritmičnimi udarci v gladko pasto in jo oblikujejo v želene oblike, kot je okrogel maru mochi in pravokoten kiri mochi. Tradicionalno sta to delo opravljali dve osebi z uporabo velikega lesenega možnarja in bata, danes pa obstajajo tudi mochi stroji za domačo uporabo. Tradicionalni način priprave je peka na majhni japonski peči na oglje shichirin, najpogosteje pa ga pripravljajo v pečici, lahko tudi v ponvi. Mochi tudi kuhajo, v nekaterih regijah in družinah je v taki obliki bolj priljubljen

Tradicionalno je mochi polnjen s polnilom iz rdečega fižola, danes pa le domišljija postavlja meje, saj jih polnijo s tropskimi sadeži, čokolado, črnim sezamom, kostanjevo kremo … Največkrat okrogli kolački se ponašajo tudi z raznolikimi pastelnimi barvami, ki navdušujejo zlasti najmlajše, a ker gre za izjemno lepljivo slaščico, jo je potrebno uživati z veliko mero previdnosti. Zlahka se namreč pripeti, da se sladkorna masa prilepi na požiralnik, kar vodi v zadušitev. Da bi se nezgodi izognili, je potrebno slaščico dolgo časa žvečiti, priporočljivo pa je tudi, da jo razrežemo na manjše koščke.

Med japonskimi dobrotami ne gre spregledati še:
♦ Japonske piščančje kroglice
♦ Zaru soba
♦ Lososov terijaki
♦ Onigiri
♦ Tsukimi soba
♦ Tonkatsu
♦ Temaki
♦ Maki sushi

Creme brulee
Crème brûlée je znamenita francoska pečena jajčna krema. (Foto: iStockphoto)

8. Crème Brûlée

Prvi znan recept za Crème brûlée sega daleč v leto 1691, ko se je pojavil v kuharski knjigi z naslovom 'Cuisinier royal et bourgeois' francoskega chefa Françoisa Massialota. Ime sladice so leta 1702 prevedli v angleščino kot 'zgorela krema'. Leta 1740 se je v angleških kuharicah pojavil podoben recept, ki pa mu je Massialota nadel ime 'angleška krema'.

Jed je nato izginila iz francoskih kuharskih knjig vse do 80 let prejšnjega stoletja, ko je postala simbol samozavedanja tega desetletja in pravi kulinarični bum v restavracijah, ki ga je verjetno sprožil Sirio Maccioni v svoji newyorški restavraciji Le Cirque. Trdil je namreč, da je pripravil »najbolj znano in daleč najbolj priljubljeno sladico v restavracijah od Pariza do Peorija«.

Crème brûlée je znamenita krema iz sladke smetane in jajc, odišavljena z vanilijevim strokom ter raznimi začimbami ali sadjem, ki jo skuhate, ohladite in karamelizirate. Poznamo jo tudi pod imeni katalonska krema, krema Trinity in vanilijeva krema s karamelo. Običajno je servirana v majhnih porcijskih posodicah, karamelo pa lahko pripravite vnaprej in sladico z njo oblijete tik pred serviranjem ali pa jo ustvarite pred gosti: enostavno po vrhu kreme posujete sladkor in ga nato karamelizirate s pomočjo ročnega plinskega gorilnika. Poleg osnovne različice Crème brûléeja so pri nas izjemno priljubljene še:
♦ Crème brûlée s pomarančo
♦ Crème brûlée z bezgom in jabolki
♦ Čokoladni crème brûlée
♦ Kavni crème brûlée

Dadar gulung
Dadar gulung je del stalne ponudbe na tradicionalnih indonezijskih tržnicah. (Foto: iStockphoto)

9. Dadar gulung

Dadar Gulung je priljubljena tradicionalna indonezijska sladica, znana zlasti na otoku Java, poznajo pa jo tudi v Maleziji in Bruneju (pod imenom kuih gulung) ter v Singapurju (tam je poimenovan kuih dadar). V indonezijskem jeziku 'dadar' pomeni 'palačinka', besedica 'gulung' pa je glagol 'zavijati' oziroma 'zaviti', kar pomeni, da gre za sladke palačinke, ki imajo zaradi dodatka listov pandanove kreme edinstveno zeleno barvo.

Testo je narejeno iz mešanice moke, soli, jajc in kokosovega mleka, nato je dodana še pasta iz listov padana, imenovana suji. V zmes za aromo običajno dodajo še vezano listje pandana. Zeleno testo nato položijo na ravno ponev z majhno količino margarine, podobno kot če bi pekli palačinke ali omleto. Ko so pečene, jih premažejo z zmesjo iz naribanega kokosa, palmovega sladkorja, soli, cimeta in vode, ki jih stopijo nad paro. Pripravljeno jed na koncu zložijo kot tortiljo, da ustvarijo podolgovato pravotno obliko. Tak sladek prigrizek je del stalne ponudbe na tradicionalnih indonezijskih tržnicah, poleg dadar gulunga pa je indonezijska kuhinja znana tudi po:
♦ Piščančjem satayu s kikirikijevo omako
♦ Govejem rendangu
♦ Tofujevem satayu
♦ Sambal uleku
♦ Svinjskem satayu

Picarones
Osnovni sestavini za pripravo picaronesov sta buča in sladek krompir. (Foto: Profimedia)

10. Picarones

Picarones so perujska različica ameriških krofov, ki so na prvi pogled videti kot čebulni obročki. Gre za sladko ocvrto pecivo v obliki obročev, ki izvira iz Lime, nastalo pa je po navdihu španskih buñuelosov okrog 16. stoletja, v času, ko je bil Peru pod špansko kolonialno vladavino. Ker si ljudje priprave buñuelosov zaradi visoke cene sestavin niso mogli privoščiti, so jih zamenjali s cenejšima lokalnima bučo macre in sladkim krompirjem in tako ustvarili povsem novo sladico, katere priljubljenost se je hitro razširila po vsej državi.

Osnovni sestavini za pripravo picaronesov sta torej buča, imenovana macre, in sladek krompir, ki ju kuhajo do mehkega, nato pretlačijo, da nastane svilnat pire in ju potem zamesijo z moko, kvasom in sladkorjem. Testo pustijo vzhajati, da naraste za dva- do trikrat od osnovne mase. Nato v veliki ponvi do visoke temperature segrejejo rastlinsko olje in z mokrimi rokami zajemajo koščke testa, sredi katerih s palcem naredijo luknjo ter jih vržejo v vroče olje. S pomočjo lesene palice jih po nekaj minutah obrnejo, da se zlatorjavo zapečejo na obeh straneh in jih takoj, ko so končani, prelijejo s sladkim sirupom iz melase ter postrežejo.