Da so Italijani iz riža začeli pripravljati rižoto, ki je danes poznana po vsem svetu, se lahko zahvalimo Arabcem. Stari Arabci namreč niso bili le poznavalci pšenice, temveč so se spoznali tudi na riž, ki so ga uporabljali tudi v kuhinji. Prek Sicilije in Španije so ga posredovali Neapeljčanom, vendar so se ti bolj posvečali testeninam in picam, zato so ga prodali naprej v Lombardijo in na sever Italije. Prebivalci tega območja so riž posadili v Padski nižini in tam se tudi začne zgodovina prave italijanske rižote. Bistvo njene priprave je, da ohranimo popolno ravnovesje med čvrstim riževim zrnom na eni strani in kremasto teksturo na drugi strani. Tako je prava italijanska rižota, ki je značilna za severni del Italije, kremasta in rahla, riž pa je ob ugrizu še vedno čvrst. Na jugu Italije pa je pripravljanje riža ostalo pod arabskim vplivom, zato je riž najprej skuhan do suhega, pozneje pa mu dodajo še druge sestavine.

Rižota po milansko
Za pripravo milanske rižote potrebujemo zgolj dober riž, dobro vino, ščepec žafrana in nariban parmezan.

Za pripravo prave italijanske rižote ne potrebujemo veliko; le pravo vrsto riža, okusno jušno osnovo (vodo ali vino), posodo z debelim dnom, kuhalnico in približno 25 minut časa! Na končni okus rižote odločilno vplivata dve stvari: dodatki, ki jih dodamo v rižoto, ter okus in začinjenost jušne osnove, s katero rižoto pripravljamo. Sestavine, ki jih dodajamo, morajo biti čim bolj sveže in kakovostne, izbira dodatkov pa je povsem poljubna, četudi Italijani v rižoto najpogosteje dodajo zgolj sveža zelišča, šunko, šparglje, žafran, gobe ter škampe ali morske sadeže. Najbolj primeren riž za pripravo rižote je okroglozrnati riž, katerega zrna so skoraj tako dolga kot široka. Zrna vsebujejo veliko škroba, zato med kuhanjem postanejo mehka in lepljiva. Najprimernejša sorta riža za pripravo rižote pa je italijanski riž arborio. Dolga okroglasta zrna tega riža je treba pazljivo skuhati in rižoto odstaviti z ognja, ko zrna še niso povsem skuhana. Poleg riža arborio so primerne tudi druge sorte riža, kot je na primer carnaroli, vialone, sant andrea, baldo itd.

Špinačna rižota
(Foto: iStockphoto)

Priprava dobre rižote je za Italijane prava umetnost. Ob upoštevanju nekaj osnovnih pravil pa bo tudi naša rižota tako kremasta kot tista, s katero nam postrežejo v Italiji.
1. Riža nam ni treba spirati. Na začetku priprave ga pazljivo popražimo, da postekleni. Škrob, ki se med praženjem izloča, tvori neke vrste mokasto prežganje. Riž med praženjem nenehno mešamo s kuhalnico.
2. Tekočina, s katero riž zalivamo, mora biti vroča, izjema je zgolj vino. Tekočino dolivamo postopno in pravočasno – vedno dolijemo toliko tekočine, da je riž pokrit. Premešamo, pustimo, da tekočina povre, in proti koncu ponovno premešamo. Nato ponovno prilijemo novo zajemalko tekočine. Riž med kuhanjem ne sme plavati v tekočini, prav tako pa se tudi ne sme posušiti. Rižota mora biti med kuhanjem ves čas ravno prav vlažna.
3. Riža nikakor ne smemo prekuhati! Zato je najbolje, da rižoto odstavimo z ognja, ko riž še ni povsem kuhan. Riž namreč vpija tekočino tudi še potem, ko ga odstavimo s kuhalnika, pravilno pa je kuhan takrat, ko ob ugrizu v riževo zrno na sredini še čutimo strukturo.
4. Rižote nikoli ne kuhamo vnaprej na zalogo, saj je najboljša tista rižota, ki jo postrežemo takoj, ko je kuhana.

Rižota z rdečim radičem
Rižota z rdečim radičem je prava italijanska specialiteta, ki vas bo zapeljala s svojim barvitim izgledom in zanimivim okusom. (Foto: Shutterstock)

Če želite sami preizkusiti, kako spretni ste v pripravljanju rižote, smo za vas izbrali nekaj okusnih receptov. Presenetite sebe in svoje domače ter pripravite katero od naslednjih italijanskih rižot:
rižota z morskimi sadeži,
rižota z bučo,
špinačna rižota,
rižota z dimljenim lososom,
rižota s kozicami,
špargljeva rižota,
rižota z artičokami,
rižota s suhimi paradižniki,
rižota po milansko,
rižota z jurčki,
kremna rižota z jurčki in tartufi,
rižota s tartufi,
rižota z rdečim radičem.

 Ste se nam že pridružili na Facebooku? To lahko storite s klikom na