Martinovo je priljubljen ljudski praznik, ki obeležuje čas, ko se zaključijo jesenska dela na polju in pomeni začetek druženja ter zabave. Zato ni čudno, da se ta praznik imenuje tudi 'jesenski pust', čeprav imata tako vino kot tudi pust malo opraviti s svetim Martinom. Čaščenje svetega Martina naj bi k nam prišlo pod frankovskim vplivom in je najverjetneje najbolj cvetelo med 7. in 10. stoletjem. Njegovo čaščenje so zelo pospeševali benediktinski menihi, iz tega časa pa izhajajo tudi številne izmed več kot 120 slovenskih cerkva, ki so posvečene temu svetniku. 

Martinovo
Martinovo je priljubljen ljudski praznik, ki obeležuje čas, ko se zaključijo jesenska dela na polju, mošt pa se spremeni v mlado vino. (Foto: Thinkstock)

Madžar, ki je služil v Franciji in pristal v Italiji

Sveti Martin naj bi se rodil okrog leta 316 na območju današnjega Szombathelyja na Madžarskem. Njegov oče je bil višji častnik v konjeniški enoti rimske vojske, zato je odraščal na območju današnje Pavije v severni Italiji. Ker je v Rimskem imperiju krščanstvo okrog leta 313 postalo dovoljena vera, se je Martin pri desetih letih proti volji svojih staršev udeležil krščanske maše, ki ga je tako navdušila, da je postal katehumen. Za njegovo družino je bila to velika sramota, saj višji in pomembnejši sloji prebivalstva krščanstva, ki se je širilo z vzhoda, niso odobravali. Vojaki so raje častili druge bogove in bili večinoma pripadniki mitraizma, vere, ki je temeljila na cikličnem menjavanju življenje in smrti.

Kot sin vojaškega veterana se je Martin pri 15 letih pridružil vojski – vstopil je v legijo kot plačanec. Pri 18 letih je bil poslan na ozemlje današnje Francije, kjer naj bi se pridružil težki konjeniški enoti in bil domnevno član konjeniške telesne straže cesarja, ki ga je spremljala na potovanjih po cesarstvu. Glede na zapise biografa Sulpiciusa Severusa je Martin vojski služil samo do dvajsetega leta, čeprav nekateri viri navajajo, da je vojaške vrste zapustil po srečanju s Cezarjem Julijanom, ki je v zgodovini znan kot apostol Julijan. Če to drži, je vojski služil vsaj do svojega 45. leta, ko je bil omenjeni cesar kronan za vladarja.

Slastne recepte za Martinovo pojedino najdete TUKAJ!

Ne glede na to, koliko let je dejansko preživel v vojski, je biograf Severus poročal, da se je tik pred bitko v takratni galski pokrajini Borbetomagus (na ozemlju današnjega mesta Worms v Nemčiji) Martin odločil, da bo preklical svojo zvestobo novemu poveljujočemu častniku in se odločil povsem posvetiti krščanstvu. »Jaz sem Kristusov vojak: prepovedano mi je, da bi se boril,« naj bi dejal. Po tem dejanju so ga obtožili strahopetnosti in ga za nekaj časa celo strpali v zapor. Povedali naj bi mu, da ga izpustijo, če bo ponovno poveljeval četi. Martin jim je postavil jasen pogoj: četo bo vodil, vendar samo neoborožen. In če preživi, ga morajo odpustiti iz vojske. Na njegovo veliko srečo so napadalci predlagali premirje, do boja nikoli ni prišlo, Martin pa je bil odpuščen iz vojske.

Zatem se je odločil v celoti posvetiti krščanstvu, zato se je odpravil na območje današnjega Toursa, kjer je postal učenec škofa Hilarija v Poitiers, kjer je nekaj let kasneje prejel mašniško posvečenje in ustanovil prvi samostan na francoskih tleh. Ko je bil Hilarij prisiljen v izgnanstvo, se je Martin vrnil v Italijo. Na poti naj bi se soočil s samim hudičem, v sanjah pa naj bi bil poslan domov, v Panonijo. Tam je spreobrnil svojo mater in nekaj znancev: očeta ni mogel prepričati v spreobrnitev. Zatem se je vrnil v Milano, a se je sprl s takratnim nadškofom in bil prisiljen zapustiti mesto. Zatočišče je našel na otoku, ki se danes  imenuje Isola d'Albenga in leži v Ligurijskem morju. Tam naj bi živel kot puščavnik, čez nekaj časa pa naj bi se odpravil na potovanje po bližnjih pokrajinah in pomagal ljudem.

Gosi
Legenda pravi, da naj bi se Martin pred škofovskim odborom skril v skedenj, poln gosi, ki pa so ga z glasnim gaganjem izdale, zato so morale umreti. (Foto: Profimedia)

Pred škofovskim odborom se je skril med gosi

Iz tistega časa se je ohranilo več lokalnih legend, ki Martina prikazujejo kot junaka. Najbolj znana je zagotovo anekdota o njegovem plašču. Nekega zimskega večera leta 334 naj bi pred vhodom v mesto Amiens srečal skoraj golega berača, ki se mu je tako zasmilil, da mu je podaril kar polovico svojega vojaškega površnika. Še iste noči je sanjal o Jezusu, ogrnjenem v podarjeno polovico plašča. Jezus se mu je toplo zahvalil in ko se je Martin zbudil, je bil njegov plašč spet cel. Po tem dogodku je svoje življenje v celoti posvetil veri, a je bil vse prej kot tipičen misijonar, kakršne si predstavljamo danes.

Veliko naj bi potoval, izganjal hudiča iz obsedenih, ozdravljal hrome in celo oživljal mrtve. Zapisana so pričevanja o njegovem pismu, katerega dotik je ozdravil več bolnih. V času svojega življenja se je pogosto sporekel z različnimi posvetnimi in cerkvenimi avtoritetami, o njegovem dinamičnem načinu življenja pa najbrž veliko pove tudi podatek, da je postal med drugim zaščitnik vremena, vitezov, vojščakov, pijancev in vinogradnikov. Leta 371 naj bi bil v Toursu posvečen v škofa, kjer je služboval in kjer so bili verniki navdušeni nad njegovim obnašanjem. Tja so ga zvabili pod pretvezo, da naj bi začasno zamenjal nekoga, ki je zbolel.

pečena gos
Po starih običajih naj bi si za martinovo privoščili hrustljavo zapečeno gos ali raco, rdeče zelje in mlince, obrok zaokrožili s slastnimi pečenimi jabolki, vse skupaj pa zalili s kozarcem (ali dvema) mladega vina. (Foto: iStockphoto)

Glede na nekatere vire naj bi Martin potem, ko so ga pod pretvezo pripeljali v cerkev nejevoljno sprejel škofovski položaj. A legenda pravi, da naj bi se pred škofovskim odborom skril v skedenj, poln gosi, saj je menil, da mu bodo živali nudile zavetje in ga obvarovale pred položajem, ki si ga ni želel. A goske so ga z glasnim gaganjem izdale in zaradi tega morajo danes za kazen na dan njegove smrti tudi one umreti. Zaradi te legende se je pozneje izoblikovala navada, da se za martinovo, pa tudi v dneh okrog tega datuma (predvsem na martinovo soboto ali nedeljo), pripravi pečena gos (recept za pečeno martinovo gos najdete TUKAJ) , lahko pa tudi raca (recept za pečeno raco si lahko ogledate TUKAJ) ali piščanec (pečenega piščanca z jabolki lahko pripravite po receptu, ki ga najdete TUKAJ). Spitana gos (ali kateri koli drugi pripadnik perutnine) naj bi namreč simbolizirala obilje ob pospravljeni letini.

Poleg tega naj bi se na martinovi mizi vsako leto znašle tudi nekatere druge tipične jedi, med katere sodijo:
kostanjeva juha,
domači mlinci,
dušeno rdeče zelje s suhimi slivami,
jabolčni zavitek (štrudelj),
kostanjeva potica,
pečena jabolka z nadevom iz orehov in mandljev.

V znamenje, da je ostal zvest svojemu pojmovanju evangelija, je Martin tudi po posvetitvi v škofa pri božji službi raje sedel na navadnem stolu kot na oblazinjenem škofovskem sedežu. Največje veselje mu je bilo, da se je lahko pogovarjal z ljudmi v svoji škofiji. Škof Martin je umrl 11. novembra 397 in bil pokopan v Toursu. Ker je bil zelo skromen, dober in nesebičen, so ga ljudje imeli radi in kmalu po smrti so ga začeli častiti kot svetnika. Bil je eden prvih nemučenikov, ki mu je Cerkev priznala svetniško čast. Njegova grobnica je postala priljubljena postaja romarjev na poti v Santiago de Compostela. Danes je sveti Martin eden izmed najbolj priljubljenih svetnikov, za zavetnika ga imajo v rodnem Szombathelyu, v Buenos Airesu in Franciji. Le težko bi našli državo, ki nima vsaj ene cerkve svetega Martina, posebej priljubljen je na območju Latinske Amerike, kjer ga običajno imenujejo kar sveti Martin Konjenik. Je priprošnjik vojakov, pastirjev, revežev in suknarjev.

Polsladko belo vino
11. novembra, ko goduje sveti Martin, se po ljudskem prepričanju "iz mošta naredi vin.'" (Foto: iStockphoto)

Svet' Martin, iz moška dela vin'

Martinovo pa imenujemo tudi praznik vina, saj naj bi se na ta dan mošt spremenil v mlado vino. Povezava svetega Martina z vinom je sicer manj jasna kot povezava z gosko. Po nekaterih virih naj bi Martin opazil, da trta, ki jo je obgrizel osel, lepše uspeva in dal tako vinogradnikom nasvet za obrezovanje, po drugih naj bi šlo za povezavo z benediktinskimi menihi, ki so povsod, kamor so se priselili, začeli gojiti vinsko trto. Tretji menijo, da je do povezovanja med svetnikom in žlahtno kapljico prišlo zaradi dejstva, da okrog 11. novembra dozori vino.

Prav tako pa je mogoče, da je Martin stopil na mesto kakšnega starodavnega božanstva. Že stari Grki so se po obiranju grozdja poklonili Bakhu, bogu vina, z različnimi festivali, ki so sicer imeli različne kulturno umetniške programe, a so se praviloma hitro prelevili v vsesplošno popivanje. Ker so v takšnem vzdušju popustile zavore, so se kakih devet mesecev kasneje pokazale še posledice. Bakh ni bil zaman tudi bog plodnosti. Podobne navade so z veseljem kasneje prevzeli Rimljani in za njimi, sicer v milejši obliki, še krščanska cerkev. V novembru so namreč naši predniki praznovali praznik v zahvalo za letino in dobro pašo. Kot pravi legenda, naj bi tudi sveti Martin (tako kot Jezus), ob neki priložnosti spremenil vodo v vino, zato naj bi ga ljudje začeli častiti kot zavetnika vina.

Martinova pojedina
Na martinovi pojedini ne smejo manjkati perutnina, mlinci ter rdeče zelje. (Foto: Thinkstock)

Martinovanje doma in po svetu

V naše kraje je praznovanje godu svetega Martina prispelo iz nemških dežel. Sosedje so se zbrali v vinski kleti, poskusili mlado vino in izmenjali mnenja o letini. Ker je vsak želel napraviti dober vtis in slišati čim več pohval, seveda ni ostalo le pri kozarcu. Na mizo je moralo tudi meso. Ob tej priložnosti so se zahvalili za pridelek in prosili za uspeh še v prihodnjem letu. Danes dan svetega Martina pri nas zaznamuje ljudski rek: Svet' Martin nar'di iz mošta vin'. Do tega dne se mošt namreč obravnava kot nečisto in grešno novo vino, ki se ob blagoslovitvi spremeni v pravo vino. V skladu z ljudskimi navadami lahko blagoslov opravi nekdo, ki se preobleče v škofa – od tod tudi povezava s sv. Martinom. A Martinovo samo pri nas in na sosednjem Hrvaškem slovi kot praznik vina, v drugih evropskih državah pa ta dan praznujejo z drugačnimi običaji.

S svetim Martinom je še vedno povezano veliko praznoverij. Praznik, ki se je iz Francije razširil po Evropi, ima nesporno poganske korenine. Konec žetve, z zaklanimi živalmi in mladim vinom, je bil priložnost za proslavljanje življenja in poklon umrlim. Na Irskem denimo še vedno marsikje na večer pred praznikom zakoljejo žival in z njeno krvjo poškropijo vse štiri vogale hiše, da se izognejo lakoti v naslednjem letu, ribiči pa na ta dan ne lovijo rib, ker se bojijo srečanja z jezdecem, ki galopira nad vodno gladino in mu za petami sledi vihar.

V Nemčiji so značilni Martinovi sprevodi in procesije z lučkami, kjer otroci v rokah nosijo papirnate laterne in lampijončke. Otroci običajno v vrtcih in šolah izdelujejo laterne, v katere vstavijo svečke in se tako sprehodijo v procesiji v čast sv. Martinu. Ob tem pojejo pesmi, navadno pa je v procesijo vključen tudi človek na belem konju, ki predstavlja svetega Martina in nosi dolg rdeč plašč. Na Nizozemskem takšno procesijo vodi konjenik, v belgijski Flandriji pa otroci dobivajo darila ob Martinovem, namesto ob Miklavževem. V nekaterih alpskih deželah ob tej priložnosti kurijo tudi tako imenovane Martinove kresove.

Martinova pojedina
V nekaterih državah slavnostni pojedini sledi povorka, katere osrednji člen je človek na belem konju, ki predstavlja svetega Martina in nosi dolg rdeč plašč. (Foto: Thinkstock)

Portugalci svojo izpeljanko mladega vina uživajo ob pečenem kostanju (recept najdete TUKAJ). Na več mestih ob Martinovem potekajo pravi karnevali, zato mu včasih rečejo kar drugi pust. Povsem nasprotno je v skandinavskih državah ter na Baltiku, kjer 11. november povezujejo z zaključkom žalovanja za umrlimi (ki se začne 1. novembra). A ne glede na to, za kakšno vrsto martinovanja se boste odločili, je pomembno, da ne pozabite na glavni namen praznovanja: zahvala za izobilje v življenju in uživanje v zmernem pokušanju mladih vin. Minister za zdravje namreč opozarja, da prekomerno pitje alkohola škoduje zdravju.

Okusne e-novice

Prijavi se na Okusno.je e-novičke in bodi na tekočem z aktualnimi novicami. Zate jih pripravlja uredništvo Okusno.je.nn